prva gornja Anton Košir Jože Pozderec

Na predlog občinskega svetnika Francija Strleta in po sklepu Občinskega sveta podeljuje naziv častni občan Občine Ig.

 

Anton Košir se je rodil leta 1939 v Sodražici, kjer je obiskoval osnovno šolo. V salezijansko redovno skupnost je stopil leta 1956 na Reki. Po gimnaziji je študiral teologijo in bil leta 1967 v Ribnici posvečen v duhovnika. Nadaljeval je študij na filozofski fakulteti v Ljubljani in postal profesor zgodovine in sociologije. Kot učitelj sociologije in zgodovine je deloval na Srednji verski šoli v Želimljem, danes Gimnaziji Želimlje, s krajšimi prekinitvami vse do danes. Pridobil si je sloves dobrega pedagoga, ki je mladim znal približati svoje obilno znanje in pri mnogih vzbuditi zanimanje za domačo deželo in njeno zgodovino.

Kljub številnim obveznostim je našel čas in voljo za raziskovalno delo. Temelj za poznavanje zgodovine samostanov je postalo njegovo delo Okvirni pregled zgodovine redovništva na Slovenskem, ki je izšlo leta 1974 na Hrvaškem in je še danes edini tovrstni pregled v sicer obilni literaturi s področja cerkvene zgodovine.

podelitev plakete

Pomembno odgovornost je imel kot predstojnik salezijancev, v letih od 1982 do 1988.

S svojo pastoralno modrostjo se je izkazal kot oskrbnik več župnij, vseh v okolici Ljubljane. Župnikova je na Rudniku, v Tomišlju, kjer je že v letih 1970-1972 uredil ogrevanje župnijske cerkve, na Igu, kjer se je obnovila fasada na župnijski cerkvi in so na koru zadonele nove orgle. Ostal je v naši sredi, kot odgovorni za znano romarsko pot Kurešček. Po njegovem prizadevanju je iz ruševin zaživela prenovljena, lepa in nam domača cerkev. Kurešček obišče vsako leto na deset tisoče ljudi, ki prenesejo glas o kraju in okolici v najrazličnejše dežele sveta. Zavzel se je za obnovo planinskega doma, ki je iz napol razpadajočega poslopja postal prijeten dom za popotnike in romarje.

Kjerkoli je deloval je skrbel za ohranjanje dediščine, saj je v svojem strokovnem znanju in povezanosti z domovino kulturno dediščino, ki so jo ustvarili naši predniki obravnaval kot del naše narodne identitete. Na to je gledal kot na del našega skupnega bogastva, katerega smo dolžni varovati vsi, ne glede na naše prepričanje in svetovni nazor.

Ob vsem naštetem, pa je največja vrednost človek, ki zna vedno poslušati, upoštevati različna mnenja in dati svoje mnenje. Na ta način še vedno ostaja kot priča zavzetosti za človeka in njegovo presežnost. Še posebej se to odraža v skriti pozornosti do ostarelih.

Kjer mir zveni (Anton Košir)

Družina, 23.8.2009

Po mnogih burnih in miroljubnih, napornih in tveganih letih, molitvah in posvetovanjih, zaobljubljenih in delovnih mašah, po ruševinah – spet sprava, procesije, bogoslužna praznovanja, slavja, češčenja, romanja, da mir zveni kot iz nebeških lin. O Kureščku (833 m), ki je poleg Šmarne gore in Ahaca nad Turjakom znamenje sredine kranjske dežele in kjer je v naših dneh iz ruševin znova zaživelo svetišče Marije Kraljice miru in ob njem »Marijin dom«, lahko spregovori vsak romar, do sto tisoč se jih je doslej povzpelo na ta sveti kraj. Toda o tem svetišču in domu lahko najbolj zanesljivo in pregledno spregovori njegov dolgoletni oskrbnik ter duša in srce vsega dogajanja – prof. Tone Košir. Ganljivo in prepričljivo je njegovo sporočilo: »Meseca avgusta leta 1989 sem prevzel službo župnika na Igu in s tem tudi skrb za porušeno svetišče Marije Kraljice miru na Kureščku. V župnijskem arhivu sem našel zajetno mapo z dokumenti, ki so pričali, koliko truda so moji predniki vložili, da bi v težkih povojnih letih rešili cerkev uničenja.«

Tone Košir, po evangelijski specializaciji salezijanec, po študiju teolog in zgodovinar, doma iz Sodražice pri Ribnici, pripada romarskemu svetišču Kraljice miru na Kureščku, kot kruh pripada mizi, kot spada bogkov kot v pošten krščanski dom. Do sebe je pretirano skromen, božji materi Mariji pa vdan z razposajenostjo otroka.

»Obnovljeno svetišče Kraljice miru blesti kot znamenje. Tleča iskra, zakrita z velikim kupom pepela sovraštva in hudobije, je vzplamtela v daleč viden kres. Znova nas opozarja na zaklad evangelija, ki so ga pred trinajstimi stoletji sprejeli naši predniki. Molimo po Marijinih namenih, da bi mnogi v luči tega kresa s poglobljeno vero in zaupanjem uzrli pot v prihodnost.«

Širok je razpon Koširjevega izobraževanja in delovanja: srednja šola (Reka, Zadar, Ljubljana), univerzitetni študij teologije in zgodovine (Teološka in Filozofska fakulteta), pedagog (gimnazijski profesor zgodovine in sociologije v Srednji verski šoli Želimlje), pastoralist (župnik, duhovni pomočnik – Moste in Rudnik, Tomišelj, Ig, Kurešček), predstojnik v salezijanski družbi (inšpektor, ravnatelj, svetovalec, vikar). Ob vsem tem pa je dal duška tudi svoji raziskovalni žilici: pisal je o škofu dr. Antonu Mahniču (o njegovi neoporečni uspešni vlogi v Cerkvi na Slovenskem), o pisnih virih prvotne cerkve na Kureščku in njeni nadaljnji usodi, o oživljanju romarskega duha tega kraja v naših dneh, o Marijini slavi je pričal z govorjeno in tiskano besedo (dvomesečnik Glasnik Kraljice miru, naklada okrog 5000 izvodov); prirejanje duhovnih seminarjev (že šestič ga je letos z naslovom »Rast v Duhu« v juliju imel sloviti oblat o. James Manjackal iz Indije, udeležilo pa se ga je nad 5000 ljudi, v treh dneh je k obhajilu pristopilo nad 7000 ljudi); iskanje raznih oblik pobožnosti, ustreznih cerkvenemu letu (križev pot, duhovne obnove, spovedovanje).

Matija Črtanec (druga polovica 18. stoletja) je na Kureščku služboval dvanajst let; v slovenskem jeziku je napisal inventar o domu za duhovnika (dom je prvič omenjen leta 1631). Inventar je Črtanec sklenil z besedami: »Vse sem k večji slavi Božji in na čast preblažene Device Marije, Kraljice miru, popisal in spisal 5. novembra leta 1757 ponoči okoli devetih v Marijini hiši na hribu Kurešček.« Svojemu namenu je ta dom služil vse do 19. marca 1942, ko so ga nepridipravi zažgali in porušili skupaj s cerkvijo, zemljišče pa je povojna oblast nacionalizirala in delno razlastila. »Po osamosvojitvi Slovenije leta 1990 se je Marija polagoma vračala na svoj priljubljeni kraj,« pripoveduje Košir. Kot zgodovinar je odkrival in oživljal izročilo romarskega kraja. V dolgi pesmi neznanega avtorja, ki jo je Zgodnja danica objavila leta 1869, je zgovoren verz: »To mesto posvečeno Kraljici je miru, / b’lo večkrat počaščeno po raznem čudežu.« V prvotni cerkvi sta bila zgovorna napisa Regina pacis, funda nos in pace / Kraljica miru, naj naše življenje temelji na miru in drugi napis v latinščini, prev. Na tem kraju bom delila mir. Naši predniki so na tem – edinem kraju v Sloveniji – častili Marijo z nazivom »Kraljica miru« že dolga stoletja prej, preden je papež Benedikt XV. dopolnil lavretanske litanije z vzklikom Kraljica miru. O tem, da je ta romarski kraj privabljal naše prednike – preganjane in tlačene, a nikoli pregnane in potlačene, in da je ta cerkvica za vso Kranjsko bila sedež kanonično ustanovljene Bratovščine Kraljice miru. Viri govorijo o poslikavi v stari cerkvi, v kateri je bila »scena o čudežnem vplivu Marije na Kureščku«, o kapelici, kjer je bil sedež Bratovščine Kraljice miru, o »angelski nedelji« v letu 1940, ko je na ta kraj poromalo na tisoče ljudi iz Ljubljane in okolice na čelu s škofom dr. Gregorijem Rožmanom – »in so molili za mir, za ves slovenski narod in so se zaobljubili, da se bodo vsako leto zbirali na tem milostnem kraju«.

Naslednji zaobljubljen romarski shod se je uresničil šele po petdesetih letih. Ob pomoči mnogih dobrih ljudi, svetostnih navdihih Marijinih častilcev (posebno o. Franca Špeliča), je po astronomskih naporih Toneta Koširja iz ruševin pognalo novo svetišče: 26. avgusta 1990 je več tisoč romarjev na čelu z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem in velikim številom duhovnikov spremljalo milostni kip Kraljice miru v njen obnovljeni dom na Kureščku. »Begunka se je vrnila, potem ko je 42 let domovala v cerkvi sv. Vida v Želimljem.« Ganljivo domoljubno je Koširjevo sporočilo: »Med desetdnevno vojno za samostojnost Slovenije pa se je na vrhu obnovljenega zvonika že zasvetilo znamenje Kristusove zmage – križ.«

Jože ZADRAVEC