prva gornja Dobravica Ig - sveti Jurij Iška vas - Sv. križ Iška vas - Sveti Mihael Kremenica Pijava Gorica Matena Sarsko Gornji Ig

CERKEV SVETEGA MOHORJA IN FORTUNATA V MATENI

 

KAZALO:

 

UVOD

V vaškem središču, ob razpotju poti, že dolga stoletja trdno stoji svetišče, varuh prebivalcev Matene in njene okolice. To je cerkvica sv. Mohorja in Fortunata. Na trikotnem prostoru pred cerkvijo, ki mu pravijo Pri lipi, res raste mogočna lipa.

Od vseh ižanskih cerkva je prav matenska edina, ki je postavljena na tleh Ljubljanskega barja. Ima domnevno romansko zasnovo, zagotovo pa zgodnjegotsko, ki je bila dozidana v pozni gotiki in temeljito prezidana v baroku. Glavni oltar je dobro delo iz druge polovice 18.stoletja, stranska pa sta lepa zlata oltarja iz prve polovice oziroma srede 17.stoletja. Pomembno mesto zavzema tudi lesen kip sedeče Marije z Detetom (druga polovica 15.stoletja) in kamnita plastika Trpečega Kristusa (konec 15.stoletja). Zabeležen, a žal neznano kam izginul, je peščen kip: Stoječa Marija z otrokom, iz okoli leta 1460.

Po teh nekaj osnovnih podatkih vidimo, da je cerkev stara. Obiskovalcu vzbudi občutek stoletij. Tisoče ljudi je tukaj pustilo svojo sled. To je sled zgodovine in kulture, umetnosti in vere. Vsaka generacija je morala opraviti svoje delo, sicer se stavba ne bi ohranila. Tudi sedanji rod še ni rekel zadnje besede.

Okrog cerkve je nizek obodni zid s stranskim južnim prehodom in glavnim vhodom pred zvonikom. Zapirajo ga železna vrata pritrjena na dveh pravokotnih kamnitih stebrih. Na enem je kamnita plošča z imenom cerkve, na drugem pa je pritrjena spominska plošča ob 110-letnici rojstva domačina Franca Kramarja, organista in zbiratelja slovenskih narodnih pesmi.

Cerkveno stavbo arhitekturno sestavljajo: cerkvena ladja, prezbiterij in zvonik. Vsak element je grajen v svojem arhitekturnem stilu. Ladja je najstarejši del. Ima domnevno poznoromansko, zagotovo pa zgodnjegotsko

osnovo s prvotno nedvomno ravnim stropom. Tristrano zaključen prezbiterij je imel prvotno gotski rebrasti obok. Najmlajši pa je zvonik z baročno streho. Na cerkveni severni strani je prizidana zakristija.

Celotni sakralni objekt je doživel, sodeč po vizitacijah (v letih 1631, 1654, 1668 in 1689) takratnih škofov in njihovih pomočnikov, v letu 1692 temeljito baročno obnovo in marsikaj starega je šlo takrat za vedno v pozabo.

Starost cerkve, po sedaj znanih podatkih, ni mogoče določiti z natančno letnico. Niti ne vemo njenega stavbenika. To bo še ugotovila stroka.

Danes gledamo pobaročeno zgradbo, ki je potrebna vestnega vzdrževanja. Zunanje mere cerkve so naslednje: dolžina (c.ladja s prezbiterijem) je 18,30 m, širina je 8,70 m. Tloris zvonika meri 4,10 m x 3,70 m.

Pozoren obiskovalec zasledi zanimivosti tako na cerkveni zunanjščini, predvsem pa v njeni notranjosti. Res je, da cerkev ni primerljiva s katedralami velikih mest. Je pa grajena na domači zemlji z voljo in sredstvi, znojem in vero naših prednikov, ki so v težki borbi vsakdanjega življenja gojili močno vero in željo oplemenititi lastne žulje s kulturnimi dobrinami in si ob pogledu nanje zaceliti rane garaštva in napojiti žejno dušo po lepem. Nekaj teh stvaritev se je, hvala Bogu, ohranilo v cerkvi do današnjih dni. Nekatere so stare že več kot pol tisočletja in ravno zato so vredne občudovanja in spoštovanja ter ustvarjanja zanosa in ponosa, da smo nasledniki dolge verige ljudi, ki so ljubili svojo zemljo, čeprav jim je večkrat dajala manj kot so si želeli.

na vrh

 

Cerkvena zunanjščina

Sama zunanjščina cerkvene arhitekture obiskovalcu ne pove prav dosti, razen morda, da stoji pred sosledjem posameznih stilnih elementov, ki tvorijo celoto in s svojo mistično ubranostjo vzbudijo zanimanje pogledati še v notranjščino. Vendar se najprej pomudimo znotraj obzidja in si oglejmo cerkev z vseh strani malo podrobneje. Vidi se, da so zidovi okrog in okrog za petino (1/5) povišani zaradi obokov, kar nam da slutiti, da je bila stavba s prihajajočim novim arhitekturnim stilom – barokom »posodobljena«. Zanimiva je južna stena cerkvene ladje. Tu je ohranjen zazidan gotski portal s paličastim profilom. Nekoč je služil kot vhod v cerkev. Levo od portala je zazidano okno.

na vrh

 

Kip Kristusa Trpina – konec 15.stoletja

Nad portalom je v niši vzidan kip trpečega Kristusa. Je dopasna figura s prekrižanimi rokami pred trebuhom; dlani z iztegnjenimi prsti so obrnjene navzgor. Iz zapiskov F.Steleta razberemo, da je kip iz konca 15. stoletja.

Na steni se vidijo tudi ostanki fresk. M.Zois, korespondent C.K. v svojih zapiskih omenja sončno uro in sliko sv.Krištofa. Ob restavriranju fasade se bo lahko še marsikaj odkrilo.

Pri ogledu zunanjščine prezbiterija opazimo poleg dveh pravokotnih oken, ki sta v baroku verjetno na zahtevo vizitatorjev zamenjali prvotna ozka okna, v vzhodni steni tristranega zaključka prezbiterija še »staro« okno. Ima zelo ozko, visoko odprtino, ki je na vrhu krožno zaključena zunaj in znotraj ter poševno lijakasto vrezana v steno. S tem je poudarjena masivnost stene in pri majhni svetlobni odprtini je bilo doseženo največje zajetje zunanje svetlobe. Gornja okrogla odprtina daje slutiti na starejše okroglo okno, ki je kasneje podaljšano. Umetnostnozgodovinska stroka ima tu še velik izziv.

na vrh

 

Kip stoječe Marije z otrokom

Na zvoniku, pred glavnim vhodom, opazimo nad prvim venčnim zidcem prazno lino. Kaj je bilo v njej? Tu je domoval kamnit kip stoječe Marije z Detetom. Verjetno je večkrat menjal svoje mesto, dokler ni izginil. Priznani France Stele ga je še videl leta 1946. Omenja in opisuje ga tudi E. Cevc v svojih delih (Srednjeveška plastika, 1956, str.23 in Srednjeveška plastika, 1963, str.241). V svoji diplomski nalogi iz leta 1981 ga v seznam plastik ljubljanske rezbarske delavnice 15.stoletja uvršča tudi J. Ferjan Intihar, vendar ga ni več videla, pač pa je opis kipa le povzela po predhodnih piscih.

Ker, žal, kipa ne moremo pokazati, pa naj ga opišemo: Kip se uvršča v seznam plastik ljubljanske kiparske delavnice, ki je delovala v 15. stoletju (natančneje okoli 1440-1470). Delavnica združuje večje število slogovno sorodnih kipov, ki so jih našli v okolici Ljubljane (Strahomer, Iška vas, Matena), pa tudi na Dolenjskem, Notranjskem, Brkinih, Istri, celo na Gorenjskem. Domnevno so bili avtorji kipov vključeni v meščansko skupnost v Ljubljani, čeprav je bil verjetno njihov glavni naročnik stiški samostan in morda tudi Turjačani. Kipi namreč večinoma prihajajo iz nekdanjega ozemlja teh zemljiških gospostev.

Matenski kip datira okoli leta 1460. F.Stele ga postavlja celo v čas okoli leta 1420. E.Cevc o kipu razmišlja, da je delo pomočnika, ki zaostaja za izurjenostjo glavnega mojstra, a njegovo formalno govorico le obvlada. Piše naslednje: «Med izdelki tega pomočnika bo treba omeniti najbrž stoječo Marijo iz Matene pri Igu. Tudi pri tem kipu pogrešamo tisto napetost kompozicijskih silnic, ki je značilna ne samo za starejše, ampak tudi za zadnje plastike

glavnega mojstra. V telesu ni dinamične elegance; zdi se nam, kakor bi se počasi dvigalo in bi ga pri tem ovirale svaljkaste gube, ki se v prelomih spreminjajo v nekakšne žepe. Oglavnica je samo po robu lahko vzvalovana, obraz je vsakdanji, stoja labilna, pa ne poigravajoča

J. Ferjan Intihar je kip opisala takole: »Pomočniško delo sledi formalni govorici delavnice, ne dosega pa njenega življenja; plastika je brez energije, ujeta v svojo klado

Če nadaljujemo ogled cerkve, pridemo do severozahodnega vogala, kjer je bil vzidan rimski nagrobnik z delfinom, CIL III 10752=AIJ 145. Sedaj je v ižanskem lapidariju pod evidenčno številko 19 v cerkvi sv. Mihaela v Iški vasi. Naj ga predstavimo:

Nagrobnik z delfinom. Vzidan je bil v severni steni na

zunanji strani v cerkvi v Mateni.

OPIS : Napisno polje je uokvirjeno. Na levi in desni strani je

upodobljen delfin z glavo navzdol.

OBJAVA : CIL III 10752= AIJ 145.

Mü lner, Emona, 1879/(slovenski prevod 1996), št.10.

J. Šašel: O antičnih spomenikih na Igu. Neobj.

MERE : Izdelan je iz podpeškega apnenca.

višina = 0,85 m, širina = 0,50 m, debelina = 0,38 m.

ZAPIS : D M S

SV I I V M D

sibi VI VA F

ET CONIVGI

B LIB

q

RAZLAGA : D(is) M(anibus) S(acrum)

[ . . ] ' i i m d

[ . . . ] / e. viva f(ecit)

si(bi) et coniugi e

[ . . . .] set [ . .] II [ . . ] o(bit?) [ . .] |

[ . . . ] e [ . . . . . . . . . .] o(bito oder - ae)

[ . . . .]

3 va, v ligaturi.

 

na vrh

 

Sondažno izkopavanje pri cerkvi

Omeniti velja izkopavanje okoli cerkve in sicer od 6. do 16. junija 1978. Vodil ga je D. Vuga. Sodelovala sta študenta arheologije M. Vuga in G. Šmid. Pri izkopu so pomagali učenci osnovne šole Ig (takrat OŠ Ljubo Šercer). Podroben potek sondiranja je podan v VS XXIII, 1981, str.287. Na tem mestu podajam le osnovne ugotovitve, ki so zanimive za samo cerkev.

Izkopavanje je potekalo zaradi izpričanega ljudskega izročila o starem »britofu« pri cerkvi. Glede na starost cerkve bi to bilo verjetno. Obstajala je tudi domneva, da se odkrije sledove staroslovanske naseljenosti na tem področju. Izkopanih je bilo sedem sond, od tega šest znotraj cerkvenega obzidja. Skupno je bilo raziskano 28 m2 površine. V izkopanih sondah niso odkrili skeletnih grobov in tako je podatek o britofu vprašljiv. So pa našli številno gradivo, ki osvetljuje dogajanje od arheoloških obdobij do najnovejšega časa. Najdbe hrani Narodni muzej Slovenije. Potrjuje se prepričanje o stalni naseljenosti področja od prazgodovine do novega veka. Najpomembnejši predmet – naplavljeni odlomek koliščarske lončenine (B6056) – potrjuje že znano dejstvo, da je bilo območje mostiščarskega jezera naseljeno. Odlomek je del trupa posode iz srednje dobro prečiščene gline, izdelane prostoročno, žgane dobro v sivo rjavi barvi.

Zanimiv je tudi izkopan prazgodovinski odlomek okvirno iz halštatske dobe. Štirje odlomki antične lončenine potrjujejo rimsko naseljenost Matene. Predvsem pa dokazujejo, da rimski nagrobniki, drugotno vzidani v cerkvi in ostalih objektih, resnično pripadajo kraju samem. Poleg že omenjenega rimske are so v stene cerkvene ladje vzidani še drugi rimski kamni: a) v južni steni, blizu jugozahodnega ogla, visoko v steni je komaj vidna baza nagrobnika, b) v jugovzhodnem oglu se nahaja večji kamen, širine 35 cm, napis je zazidan, ki ima žleb globine 2 cm, c) majhen kamen, ki stoji na temelju ladje. Na spodnjem delu ima jamico za železno spojko.

Množina gradiva iz srednjega in novega veka pripomore k boljši predstavi o kulturi teh časov.

Sondažno izkopavanje s svojimi odkritji olajša datiranje posameznih gradbenih stopenj cerkve. Plasti nam kažejo, da je čas najstarejše gradnje temeljev obdobje zgodnje gotike. Vidi se, da je temelj ladje izdelan iz nepravilnih, srednje velikih in večjih lomljencev. Zidava je enakomerna iz lepo plastovito razporejenih lomljencev, grobo oblikovanih v nekakšni pravokotni obliki. Vezivo je slaba apnena malta, močno pomešana s prstjo.

Potrjena je domneva o prizidavi poznogotskega prezbiterija, ki je prislonjen na vzhodno steno ladje. V stenah prezbiterija ni zaslediti rimskih spolia. Zidava temelja je manj skrbna kot pri ladji. Lomljenci so raznih oblik in velikosti in tudi razporejeni so bolj neurejeno. Vezivo je boljše, iz trdne apnene svetlejše malte.

Najden bakren beneški novčič iz 17. stoletja je verjetno v zvezi z baročno obnovo cerkve leta 1692. V ta čas sega tudi zidava obodnega zidu, če sodimo po načinu gradnje.

Ko se odločimo vstopiti še v notranjost cerkve in pogledati za fasado, stopimo najprej pod zvonik – zvonico, nekakšno preddverje zvonika na slopih pred portalom. Vhodni kamniti pravokotni portal ima profilirane robove in na prekladi je vklesana letnica 1692, čas barokizacije cerkve. Vrata se odpro in vstopimo v božji hram, najprej v cerkveno ladjo.

na vrh

 

Cerkvena ladja

Najstarejši del cerkvenega sosledja je cerkvena ladja. Je pravokotne oblike z notranjimi merami 9,80 m x 6,70 m in višino 6,60 m. Zanesljivo jo postavljamo v čas zgodnje gotike. Ob novih študijah pa je pričakovati, da stroka morda ugotovi celo romanske korenine. Ladja nima talnega zidca, tako značilnega za obokano gotsko ladjo. Prvotno je imela ladja raven lesen strop s poslikavo. Ostanke nekdanje stropne ornamentike lahko še sedaj vidimo na hrbtni strani stranskega oltarja sv. Florjana na severni strani cerkvene ladje. Na deskah so poslikane dve svetniški podobi. Ena je klečeča, druga stoji. Prizor bi lahko predstavljal Oznanjene: Marija kleči in zadaj je nadangel Gabriel, vendar zaradi zbledelosti barv ne moremo z gotovostjo trditi. Tudi na hrbtni strani glavnega oltarja lahko opazimo ornamentirane deske z že močno obledelo barvo in nejasnim vzorcem.

Ladja in prezbiterij sta baročno enotno povišana in obokana. V zadnjem delu ladje je kor, ki ga podpirata dva kamnita stebra. Na kor se povzpnemo po ozkih stopnicah. S kora je vhod v zvonik.

Ladja je preko slavoloka povezana s svetiščem, prezbiterijem. Ob vsaki strani slavoločnega zidu sta postavljena stranska »zlata« oltarja. Na desni, južni strani, gledano proti glavnem oltarju, je stranski oltar posvečen Žalostni Materi božji. Nekoč je bil na tem mestu oltar v čast sv. Andreju. Na levi strani pa je oltar sv. Florjana.

V ladji so postavljene lesene klopi v dveh vrstah in sicer štiri na »ženski« strani in tri na »moški«. Ena klop sameva v levem kotu pod korom. Klopi kličejo po obnovi.

Svetloba prihaja skozi okno v južni in severni steni. Sta pravokotne oblike iz časov barokizacije cerkve, ko so vizitatorji zahtevali, da so okna večja od prejšnjih, zastekljena in da se lahko odpirajo.

Po stenah ladje je obešen križev pot. Posamezne postaje predstavlja reliefna plastika v mavcu, prebarvana z rjavo barvo. Odlitek z merami 30 cm x 30 cm ima obliko kartuše s tlorisom kvadrata, kjer so stranice oblikovane v krog, od kvadrata pa so ostali le robovi. Vrh odlitka krasi križ z vpisano številko postaje. O križevem potu ni nobenih pisnih podatkov, niti se ne ve, kdo je avtor niti čas namestitve v cerkev. Vendar že s samo prisotnostjo dokazuje, da se je pobožnost križevega pota opravljala.

V ladji je še lep lestenec, ki pričara mistični ambient ob temačnih dneh, ko naravna svetloba več ne zadostuje.

na vrh

 

Stranska oltarja

Oba stranska oltarja pripadata tako imenovanim zlatim oltarjem iz časa prve polovice (oltar sv. Florjana) oziroma srede (oltar Žalostne Matere božje) sedemnajstega stoletja.

Naziv zlati oltar se je v slovenski umetnostni zgodovini uveljavil kot strokovna oznaka za lesen, rezljan in poslikan oltarni nastavek 17. stoletja. Tako je te oltarje poimenovalo ljudstvo predvsem zaradi bogate pozlate, verjetno pa tudi zaradi bogatega videza množice figur in slikovito rezljane ornamentike, ki prekriva arhitekturne dele. Zlati oltar namreč ni vsak pozlačen oltar, ampak prav oltar 17. stoletja.

Zlati oltar je tridimenzionalen, navpično simetričen, polihromiran rezbarski izdelek. Postavljen je v prostor pred steno in zato preračunan na pogled od spredaj. Grajen je v glavnem po načelu zunanjega poudarjanja nosilnih in nošenih delov. S tem ustvarjajo okolje plastikam oziroma slikam. Pokriva ali dopolnjuje jih ornamentika kot bistveno prisoten element.

na vrh

 

Oltar sv. Florjana

Stranski zlat oltar na severni strani slavoloka je posvečen sv. Florjanu (slika 1). Je starejši od obeh oltarjev, saj datira v prvo polovico 17. stoletja. Omenja ga že vizitacijski zapisnik ljubljanskega škofa Rinalda Scarlichija ob vizitaciji 21.julija 1631, kjer je zapisano: » Drugi oltar je na evangeljski strani v čast sv. Florjanu. Je gol in brez vsega potrebnega. Nima niti podobe, je pa posvečen.« Zato je škof ukazal oskrbeti novo podobo in napraviti vse potrebno. Vidimo, da je oltar starejši od sedanjega kipa sv. Florjana, ki je v oltarni niši.

Zlati oltarji so grajeni po določenih pravilih, ki si jih oglejmo. Veljajo tudi za naš oltar. Nad kamnito mizo-menzo se pred nami vzpenja lesen oltarni nastavek, ki je navpično simetričen in grajen po načelih poudarjanja nosilnih (steber, podstavek, konzola) in nošenih (preklada, prekladna plošča, venčni profil,..) delov. Deli oltarnega nastavka so: predela, glavni del ali glavnina oltarja in atika kot zaključek. Navpična delitev je v srednji, stranski in krilni del.

Predela je tisti del nastavka, ki stoji neposredno na menzi in je hkrati nosilec vseh ostalih delov. Njena navpična razdelitev je odvisna od razdelitve glavnine oltarja. To pa določajo nosilci ogredij, ki stoje na podstavkih, kateri več ali manj izstopajo v prostor. Ker ima naša predela samo dva podstavka, je tako imenovana enostavna s srednjim in stranskim delom.

Glavni del oltarja stoji na predeli in ga navzgor zaključuje ogredje. Nosilci ogredja ga delijo v srednji in stranski del. Srednji del ločita od stranskih dveh stebra na vsaki strani. V sredi je niša, ki je zgoraj polkrožno zaključena. V niši je prostor za kip sv. Florjana z značilno gorečo hišo ob nogah. Del ozadje med lokom niše, stebrom in preklado je segmentni trikot, v katerem je na karminasto rdečem ozadju angelska glavica s perutmi.

Ob glavnem delu sta na vsaki strani krilni niši s kipom okrog katerega je strnjena ornamentika. Ornamentalni motivi pokrivajo celotno arhitekturo. Njihov izbor je odvisen od obdobja, v katerem je oltar izdelan.

Oba kipa v krilnih nišah sta brez izrazite simbolike, po kateri bi jih lahko določili. Glede na apostolsko opravo sklepamo, da sta evangelista. Morda sta Marko in Matej. Vendar z gotovostjo ni mogoče trditi.

Atika je nastavek nad glavnim delom, navadno njegov pomanjšani in poenostavljeni posnetek. Na zunanji strani se atika zaključuje z ravnima profiliranima pristrešnikoma. V niši atike je kip Matere božje z Jezusom v levici. Prav na vrhu je križ s Križanim v sredini, ob straneh pa stojita kipa sv. Barbare (na levi) in sv. Katarine (na desni). Predstavljeni oltar tipično izraža duh svoje dobe in na nas je, da ga ohranimo.

na vrh

 

Oltar Žalostne Matere božje

Na južni strani slavoloka je stranski zlati oltar v čast Žalostni Materi božji (slika 2). Je nekoliko mlajši od svojega soseda, saj ga postavljajo kot »krasno delo srede 17.stoletja«. V vizitacijskem zapisniku iz leta 1631 se omenja na tem mestu oltar posvečen sv. Andreju, ki je bil po vizitatorju »gol in brez vsega, niti nima podobe«. Ob naročilu škofa, da se oltar oskrbi, so se verniki verjetno odločili, da na mestu starega oltarja raje postavijo nov oltar Žalostne Matere božje. V tem času se je njeno čaščenje vsesplošno povečalo.

Danes gledamo nenavadno podobo oltarja. Ima dve predeli in dve atiki. Spodnja predela je ohranjen ostanek starega oltarja. V atiki pa je prišlo do združitve stare in nove atike. Tako imamo lep vrh z Bogom Očetom in kipom Marije nad njim.

Že na pogled se opazi, da je med obema stranskima oltarjema razlika. Južni je nižji in kot celota je bolj plastičen, ker so uporabljene nove vrste ornamentike, ki s svojim plastičnim izrazom prispevajo k plastičnosti celote.

Predela je enostavna s srednjim in konzolnim delom. Srednji del je razčlenjen s kartušo. Podoben motiv je tudi na podstavku. V glavnem delu je niša s kipom Marije, ki v naročju drži mrtvega sina. Konzolni del predele nosi podstavek za kip, za katerim je ornamentika, ki postane arhitekturnim členom enakovredna. Predstavlja velik ušesast zavoj s kolenčastimi zalomi, volutami in jagodjem na robu.

Od obeh stranskih kipov je prepoznaven le Janez Krstnik (na levi).

Atika se zaključuje z volutastim pristrešnikom in že omenjenim motivom Boga Očeta in kipom Marije v soju sončnih žarkov in obilici ornamentike, značilne za to obdobje.

na vrh

 

Prezbiterij

Za prezbiterij, svetišče ali kor kot so včasih rekli, smo že povedali, da je prizidan cerkveni ladji v času pozne gotike. Po talnem podzidku sodeč je bil rebrasto obokan. V arhitekturnem smislu spada naš prezbiterij med tako imenovane dolge kore s pravokotnim tlorisom, ki se na vzhodni strani tristrano zaključuje. Njegove notranje dimenzije so: širina je 5,70 m, globina znaša 7,40, višina je taka kot v ladji – 6,60 m. Prezbiterij ne stoji čisto v geometrijski osi stavbe, marveč je nekoliko pomaknjen proti jugu. Nekoč je imel značilna gotska okna, od katerih se je ohranilo le tisto na vzhodni steni. Ostala so zazidana oziroma predelana. Kot že rečeno, je duh nove dobe, baroka, zavel tudi v, dokaj spokojno, matensko cerkev. Leto 1692 je bilo inovativno, obenem pa brezobzirno do vsega starega. Rušili so se oboki, prezidavala okna, poviševali zidovi. Stari šilasti gotski portali so odstopili mesto pravokotnim, širokim naslednikom. Ko je bila arhitektura prilagojena novemu duhu, so se lotili obnove opreme, zlasti oltarja, vendar šele, ko so se finančno okrepili, kajti prezidava je bila draga.

Prezbiterij je za stopnico višji od tal v ladji. Poleg glavnega oltarja je v novejšem času postavljena še oltarna miza, obrnjena proti ljudstvu. V levem kotu stoji nekdanja prižnica, ki se že zdavnaj več ne uporablja. Na nasprotni strani, ob južni steni, je postavljena klop. Severno sten predira kamnit portal za vstop v zakristijo. Na njem je letnica 1845. Morda so takrat prizidali zakristijo. Nad portalom je pravokotna niša s kipom sedeče Matere božje, ki ga bomo podrobneje predstavili kasneje.

na vrh

 

Glavni oltar

Prostor prezbiterija zapolnjuje veliki glavni lesen oltar s prehodi (slika 3). Je živahno, srednje kvalitetno delo druge polovice 18. stoletja. Na hrbtni strani je zabeležena letnica 1779(?); številka na mestu enice ni povsem zanesljiva. Po nastanku se oltar nekoliko približuje ižanskemu, vendar je bolj skromen. Uvrščamo ga med značilne kranjske kompozicije z gladkima stebroma, z vazami in zastorom. Na kamniti menzi je enostavna predela, ki se ukrivlja v prostor. Ob široki niši sta na obeh straneh dva pilastra, krivino zaključujeta gladka stebra brez pretirane ornamentike. Ogredje ni ravno, ker ga predira polkrožno zaključena niša. V atiki je kip Brezmadežne na oblakih. Ob straneh sedita putta – angelca.

Oltarni zastor, ki je v 2.polovici 18.stoletja kar moden, je tu le simbolično nakazan ob krilih. Ornamentirane vaze s šopki cvetja in s plameni, zelo pogoste za to obdobje, so postavljene na krilih v atiki.

V niši sta kipa sv. Mohorja in Fortunata, zavetnika cerkve. Vsa sta v zlatu. Dva angelca jima odstirata zastor. Ob niši sta postavljena dva kipa in sicer: Janez Evangelist (s ptičem) na desni strani in kip, za katerega domnevamo, da bi lahko bil Luka, vendar zaradi neizraznosti ne moremo zagotovo trditi.

Na prehodih sta kipa sv. Petra (severni) in sv.Pavla (južni).

na vrh

 

Kip Marije z Detetom

V niši nad portalom zakristije ima svoje mesto zanimiv kip. To je sedeča gotska Mati božja s stoječim detetom v naročju (slika 4). Datirati jo smemo proti letu 1500. Lesena plastika je visoka okrog 80 cm. Doživela je nekaj predelave, zlasti na glavi in vratu. Na novo je tudi pobarvana. Na levi strani se v gubah zapazi prvotno zlatenje.

Na nizkem podstavku sedeča Marija, brez vidnega sedeža, je oblečena v bogato zguban plašč, ki se na desni strani v dolgi gubi razvija in se pri tleh zavije v ušesasto konturo. Posebno leva stran plašča se uvija preko kolena in se čez naročje spodaj bogato guba. E. Cevc piše o kipu:« Tako se uveljavlja gmotna težnost. Gube dobe avtonomno plastičnost, ki pa ne podpira voluminoznost celote, ker so gube zdrobljene.«

Marija drži desno roko pred seboj, z levico podpira na levem kolenu stoječe golo dete, ki dela otroški križast korak. Otrok steguje desnico proti obrazu matere, ki gleda predse. Avtor, rezbar, te zanimive plastike ni povsem znan. E.Cevc ga je poimenoval »Mojster trbojske Marije«; po njegovem najlepšem delu (Marija iz Trboj), ki je ustvarjav v tem času in na tem prostoru.

na vrh

 

Zvonik in zvonovi

Kot zadnji arhitekturni del cerkvene stavbe je zvonik (4.10 m x 3,70 m). Prizidan je k cerkveni ladji in se vrašča v njeno zahodno steno. Kdaj je bil postavljen in kdo je stavbenik, dosedaj še ni ugotovljeno. Morda istočasno, ko sta bila povišana ladja in prezbiterij. Tudi pomen letnice (1861) nad oknom na zahodni steni zvonika ni znan.

V zvonik se povzpnemo po lesenih stopnicah, ki vodijo iz kora v cerkvi.

Stolp na slopih tvori preprosto zvonico, ki služi kot preddverje glavnemu vhodu. Zvonik ima po steni venčne zidce, ki določajo nadstropja. Vogali zvonika imajo barvno nakazan šivan rob, ki je že močno zbledel. V prostoru, kjer sta v jarem vpeta dva zvonova, je na vsaki steni biforno okno.

Stolp pokriva bakrena kapa zvonasto-volutastega tipa. V strehah se kažejo vse finese in naprednosti v oblikovanju. Streha se zaradi postavitve ure pokrožno izboči.Ostanki urnega mehanizma so še danes vidni v etaži pod zvonovi.

Streha je zvonasta. Na njej je ozek pas, na katerem so volute, vrh krasi trikotniško zalomljena strehica, ki se nadaljuje v čebulico. Njej sledi jabolko kot podstavek križu. Tak tip strehe se pojavi po sredi 18. stoletja.

na vrh

 

Zvonovi

Glavna naloga zvonov je, da naznanjajo bogoslužna opravila in vabijo k molitvi. V prvi dobi krščanstva se je bogoslužje opravljalo na skrivaj, zato je vernike sklical poseben sel. Cerkev je v 6. stoletju dokončno sprejela zvonove v svojo službo, zato jih najprej blagoslovi, da niso le del narave, ampak cerkven predmet.

Danes ima cerkev v Mateni dva železna (jeklena) zvonova, ki jih je vas kupila leta 1922. Prvotne zvonove je vzela prva svetovna vojna s poveljem z dne 22. maja 1917, po katerem so se morali oddati v vojaške namene vsi zvonovi, uliti iz bakra ali bakrenih litin, katerih premer je bil 25 cm ali več. Tako so tudi matenski »pevci« romali na zbirno mesto v Zalog pri Ljubljani, kjer je bilo zbirališče odvzetih zvonov za Kranjsko.

Od takrat je zvonik zajel turoben molk, ki ga je občasno trgal rezek krik ptic, edinih prebivalcev oropanega stolpa. Toda kljub vojnem opustošenju so vaščani zbrali sredstva in prvi v fari kupili nova zvonova. Naročena sta bila v livarni na Jesenicah. Večji tehta 710 kg, drugi 440 kg. Na sebi nimata nobene podobe, ornamenta ali napisa, razen kratice K.I.D., kar pomeni Kranjska Industrijska Družba – to je izdelovalka zvonov.

V župnijski kroniki zasledimo:« Pri blagoslavljanju so bili ljudje ginjeni do solz. Zbudila se je želja, da bi jih napravili tudi drugod. Veljala sta 40250 Kr. Denar je bil nabran ves v domači vasi

na vrh

 

Dela na cerkvi v novejšem času

Da je cerkev dočakala današnje dni, jo je bilo potrebno nenehno vzdrževati in popravljati. Prizanesle ji niso strele, niti vojne vihre, pa tudi starost je kazala propad. Vendar, ker želijo vaščani ohraniti božji hram tudi prihodnjim rodovom, so vsakokrat z združenimi močmi rešili še tako brezupen primer. Veliko drobnih, prepotrebnih del je šlo v pozabo, a so bila narejena nesebično in z ljubeznijo. Naj na tem mestu naštejemo le večja dela na cerkvi v 20.stoletju. Seveda pa moramo omeniti najprej obnovo cerkve po potresu leta 1895.

Leto 1896 - Matena je ob potresu 14.4.1895 utrpela veliko škodo. Številne

hiše so bile poškodovane, razrušil se je stari matenski dvorec Höfflein. Tudi cerkev je plačala visok davek igre naravnih sil. Da je bila škoda na cerkveni stavbi resnično velika priča podatek, da je od ižanskih cerkva edino podružnica Matena od vlade dobila podporo v višini 200 goldinarjev.

Cerkev je bila temeljito obnovljena. Prezbiterij je bil na novo preobokan. Vstavljene so bile železne vezi. Bila je narejena tudi nova prižnica. Franc Štembal iz Iga pa je prenovil vse tri oltarje. O teh delih nas obvešča tudi napis v niši glavnega oltarja.

Leto 1922 - Kot je bilo že omenjeno sta bila kupljena dva nova zvonova.

Leto 1930 - V tem letu so obetonirali obodni zid, popravili streho na stolpu, jo prebarvali in izvedli beljenje cerkvene zunanjščine.

Zanimiv je podatek, da so denar za našteta dela »zložili oni, ki so uživali cerkvenke«.

Leto 1957 - Sledila je obnova cerkve po vojni: kleparska dela na stolpu ter

zidarska in pleskarska dela. V kroniki preberemo: » Zdaj je cerkev od zunaj in od znotraj lepo urejena.«

Leto 1992 - Izvršeno je bilo barvanje strehe zvonika in pločevinastih delov

strehe na cerkvi.

Leto 1995 - Opravljeno je bilo veliko delo obnove ostrešja in nova kritina na

cerkvi.

Leto 1997 - Domačini so se odločili, da elektrificirajo zvonova in napravijo

programirano zvonjenje.

Leto ? - Z velikim veseljem bi rad zapisal tudi letnico obnove fasade.

avtor: Martin Hostnik

na vrh