prva gornja Dobravica Ig - sveti Jurij Iška vas - Sv. križ Iška vas - Sveti Mihael Kremenica Pijava Gorica Matena Sarsko Gornji Ig

CERKEV SVETEGA KRIŽA V IŠKI VASI

 

Kazalo:

 

Uvod

Cerkev Sv. Križa stoji na rahli vzpetini, ki ji omogoča lep razgled vse do Strahomerja. Lega ni naključna, saj je skozi takratni rimski zaselek Iške vasi vodila vicinalna cesta, ki je povezovala notranjost ozemlja mimo Gornjega Iga in preko Cerknice s Trstom. Sezidana je v dobršni meri iz ruševin tukajšnje rimske nekropole. V njej so bili vzidani nagrobniki, ki jih je prvi odkril dr. Alfonz Mϋllner, cesarsko-kraljevi profesor in konservator, direktor ljubljanskega muzeja Rudolfinuma, ko je 14. in 31. maja leta 1863 prvič obiskal vasi Studenec, Iško vas in Strahomer.

Cerkvica je po zasnovi romanska in glede na nekatere ohranjene romanske elemente (freska na severni fasadi, ki je sedaj ni več videti, okno v južni fasadi), se jo lahko uvrsti med starejše sakralne objekte širšega ižanskega področja.

Natančna starost cerkve dosedaj še ni znana. Prav tako ne vemo njenega stavbenika. Morda nam bo ob obnovi cerkvene notranjosti pri izkopu tlaka odstrta pomembna tančica njene starosti, saj lahko pričakujemo celo ostanke starejšega objekta tudi v tleh. Takrat bo potrebno posebno pozornost posvetiti stiku ladje in prezbiterija.

Pisnih dokumentov naše cerkvice o njenih prvih obdobjih je bore malo, tako da o notranjosti lahko le ugibamo. Vemo pa, da je ljubljanski škof Tomaž Hren 29. aprila 1615 osebno posvetil dva oltarja in sicer :

 

- oltar Sv. Roka, spoznavalca, in nadangela Rafaela na evangeljski strani

(desna stran cerkve gledano proti glavnem oltarju) ter

- oltar Sv. Cecilije, mučenke, in angela varuha na epistolni strani.

Poleg zapisa o tem dogodku je zraven tudi risba obeh oltarjev, ki jo objavljamo (sl. 1).

Istočasno lahko v tem zapisniku zasledimo, da je hkrati z oltarjema posvetil tudi dva zvonova, kar priča, da je cerkev imela zvonik v začetku 17., če ne celo ob koncu 16. stoletja.

Škof Rinaldo Scarlichi, naslednik škofa Hrena, je v svojem vizitacijskem zapisniku, za katerega je vizitacijo Sv. Križa dne 21. julija 1631 opravil njegov avditor Maximus Rigus, med drugim zapisal :

- da ima cerkev tri oltarje brez vsega potrebnega,

- da ima cerkev majhna okna in je temna

- da ima stolp z zvonovi.

Ker je škof dosledno uvajal barok, zato se kar vrste navodila, kaj naj v cerkvi prezidajo, poderejo in povečajo. Tako je naročil, da se morata podreti oba stranska oltarja, ker sta majhna in ozka; kamne pa zložiti na zid okrog cerkve. Ozka okna je ukazal razširiti, jih zastekliti in prirediti, da se odpirajo in zapirajo.

Za glavni oltar je bilo potrebno nabaviti tablo tihih molitev ter posodo za blagoslovljeno vodo.

Cerkev je v naslednji desetletjih spreminjala podobo po okusu novega umetnostnega sloga - baroka. Leta 1883 je bil predelan zvonik, ki je dobil novo streho.

Tako sedaj gledamo, v temeljih sicer romansko, a pobaročeno zgradbo, ki jo je potrebno tudi sedaj vzdrževati.

Cerkev Sv. Križa ima svojo zgodovino, ki jo erozija mišljenja različnih obdobij po svoje razlaga. Toda čas je najboljši razsodnik, vse stvari spravi na pravo mesto.

Prva večja obnova cerkve v našem stoletju je bila leta 1931, ko je bila popravljena streha, pobarvan stolp, sama cerkev pa pobeljena zunaj in znotraj. Po dobrih 65 letih, torej leta 1996, je dobila cerkev novo fasado, novo kritino in na temeljih nekdanje zakristije je zrasla nova. V lepem belem plašču se nam zunaj obnovljena cerkev kaže v polnem sijaju kot zmagovalka teme in viharjev, ki so se zaganjali v njeno zidovje. Prepričan sem, da želja obnove notranjosti že tli med vaščani Iške vasi, da bo cerkev zopet taka, kot pripovedujejo starejše ženice, da je bilo v njen slišati veselje pesmi in molitve.

Cerkev je dolga 15 m in pol, široka dobrih 7 m, visoka 10 m (sl. 2).

na vrh

 

Cerkvena notranjščina

Prezbiterij ( not. mere 430 x 620 cm) je zaključen z zunanje strani s tremi enakimi ravnimi stranicami, z notranje strani so stene krožno oblikovane med zadnjima pilastroma. Strop je prečno obokan z lepo kartušo na vrhu. V njej so inicialke IHS z razširjeno črko H, pod prečno črto je narisano srce, nad njo pa križ.

Svetloba prihaja v prostor skozi okno, z rahlo izbočenim zgornjim okvirom, na severni steni, v zaključni steni pa je za oltarjem skrito malo polkrožno okno, ki usmerja žarke vzhajajočega sonca za oltar in povečuje mistiko prostora.

Na desni steni, takoj za slavolokom, je kamnit podboj kot ostanek vhoda v staro zakristijo. Sedaj so napravljena nova vrata, ki vodijo v novo sezidano zakristijo.

Prostor zapolnjuje baročni leseni oltar neznanega časa nastanka. Prav tako ne poznamo rezbarja.

Stanje sedanjega oltarja je tako, da bolj spominja na razvalino kot na daritveni prostor (sl. 3). Od nekdanje baročne lepote je ostala le arhitektura brez kipov in dekoracije. Če bi avtor sedaj videl svoje delo, bi gotovo globoko zajel sapo in pobožno vzdihnil :" O, sveti križ božji, kam pa sem zašel !".

Oltarna miza je kamnita in oblečena v les. Poslikava je skoraj v celoti že odpadla.

V oltarnem okvirnem nastavku je v preprostem zlatem okvirju oltarna niša, kjer naj bi bilo mesto za križ, saj je cerkev posvečena Povišanju Svetega križa. Ravno ta Križ je moral zapustiti svoje mesto za 38 let drugim, za takratne čase pomembnejšim razstavnim ideološkim predmetom. Dobri ljudje so ga, hvala Bogu, še pravočasno vzeli in shranili v cerkev Sv. Mihaela.

Dva sloka stebra, ki jima marmorirani dekor že precej odpada, nosita atiko, ki je ogrnjena v rdeč plašč v ozadju. Vrh atike se konča z majhnim baladhinom, okrašenim s čopastimi resicami.

Na oltarnih krilih sta narejena slavoloka, nad katerima je prostor za kipa, ki pa jih danes ni več. Domačini so ju pred uničenjem postavili na oltar v cerkev Sv. Mihaela in tam čakata bližajoče se vrnitve.

Poslikava celotnega oltarja, kolikor je še zaznavna, je v kartušah marmorirana z enakim vzorcem in barvo, stebra pa izstopata z drugačnim vzorcem in svetlejšo barvno kombinacijo. Ogredje, pilastri in steberna podstavka želijo barvno posnemati masivnost svetlo sivega marmorja. Nekoč je bil oltar resnično lep in mikaven. Upajmo, da bo tak kmalu !

na vrh

Cerkvena ladja ( not. mere 640 x 860 cm ) je povezana s prezbiterijem preko slavoloka širine 320 cm. Nekoč, kot je bilo že omenjeno, sta

bila ob vsaki strani slavoločnega zidu postavljena stranska oltarja. Slavolok je po zunanji in notranji strani poslikan. Na vrhu oboka je kartuša, ki je vidno dodana kasneje. V njej so zapisani začetnici mojstra, ki je opravil obnovo cerkve in zapis : " Popravljeno 13.4. LT 1931." Namreč tega leta se je v cerkvi popravila streha, prebarval se je stolp, cerkev so prebelili zunaj in znotraj. Okrog cerkve so postavili nov betoniran zid. V ižanski kroniki zasledimo :" Cerkev je sedaj prav lična."

Vse delo je izvršil zidarski mojster Stojc iz Iga, seveda ob pomoči vaščanov.

Desna stran slavoloka ima, tik pod zidnim vencem, pripeto majhno leseno prižnico (sl. 4). Dostop do nje je bil mogoč iz zakristije po sila ozkih stopnicah. Ob gradnji nove zakristije (leta 1996) so ta vhod zazidali. Škoda. Nekoč, ko je cerkev še služila svojemu namenu, je bila prižnica prava popestritev cerkvenega prostora. Skupaj z oltarjem je vzbujala ubrani akord baročnega rezbarstva. Ima šesterostraničen tloris, s tem da je šesta stranica prisekani rob slavoločne stene in je hkrati vhod na prižnico. Ostalih pet stranic pa predstavlja ograjo s profiliranim zgornjim pasom in izbočenim spodnjim robom. Na stičišču stranic so postavljeni pilastri. Med njimi so tanki okvirji z vbočenimi vogali. V njih so narisani marmorni vzorci.

Piržnica nima noge, pač pa se z rahlo konveksnokonkavno obliko, ki jo prekinja profilirani venec, zaključuje v prisekani stožec.

Tlak v ladji je opečen kot ostanek prvotnega prekrivanja tal, po sredini in v sprednjem delu pa je kamnit. Ladja je za stopnico nižja kot prezbiterij.

Na stenah ladje izstopata na vsaki strani po dva pilastra, ki se svodasto povezujeta na stolpu. Na golih stenah so zabiti le zarjaveli žeblji, ki spominjajo na slike križevega pota, sedaj pa nemo štrlijo iz zidu in pajki nanje pripenjajo svoje mreže. Da, res je. Križev pot, ob katerem so ljudje goreče molili in prosili, je moral iti na trnovo pot pregnanstva in bega. Pred popolnim uničenjem so ga vaščani postavili kar na rimske nagrobnike v cerkev Sv. Mihaela. Sedaj tam trohni in platno že napadajo črvi. Čeprav je bil ta križev pot že v treh cerkvah, se mu pot še ni končala. Prepričan sem, da se bo spet vrnil v obnovljeno cerkev Sv. Križa.

Omenjene slike križevega pota so prvotno visele v farni cerkvi Sv. Martina. Ko je leta 1882 slikar Anton Jebačin izdelal nov in večji križev pot, je stari dobil prostor v cerkvi Sv. Križa. Leta 1886 ga je na tem mestu blagoslovil p. Kalist Medič. Po drugi svetovni vojni pa so ga shranili v sosednjo cerkev v vasi.

Strop ladje ni banjast, pač pa je med pilastri prečno obokan - velban, kar je redkost ižanskega področja. Omenjene arhitekturne elemente zaključuje zidni venec, ki ga prekinjajo ravne stene.

Severna in južna stena imata po eno okno, skozi katera prihaja svetloba v prostor.

Tik ob vstopu v cerkev je na desni strani na tleh velika kamnita posoda, ki je že prava redkost v naših cerkvah. Služila je za hrambo blagoslovljene vode. Podobna posoda se nahaja tudi pred vhodom ob levem nosilcu zvonika.

V zadnjem delu ladje je kor podprt z dvema kamnitima stebroma, ki sta med seboj in stenama ladje obočno povezana. Po stopnicah je mogoč dostop na kor, prostor za pevce. Od tu pa se skozi majhna vratca lahko povzpnemo po lesenih stopnicah v stolp.

Zvonik se na eni strani naslanja na zahodno cerkveno steno oziroma je celo njen del, na drugi strani pa ga podpirata dva močna kamnita stebra. Med stebroma in steno je obočna povezava, ki ustvarja prijeten prostor za vstop v cerkev skozi glavna vrata. Zvonica je križnorebrasto obokana. Iz njenega stropa visijo tri vrvi za poganjanje zvonov.

Stolp je gladek skoraj do slemena cerkvene strehe in brez venčnega zidca. Od tu naprej si sledita zidca, ki ponazarjata višino nadstropja, kar daje slutiti, da je bil zvonik v preteklosti dozidan oz. povišan. Posebno v 17. in 18. stol. so zvonike višali. Nerazjasnjeno ostaja kdo je naredil načrt niti kdaj je bil postavljen. Z novo fasado v letu 1996 so zakrite nekoč dobro vidne line. V nadstropju, kjer so obešeni zvonovi, je na vsaki strani stolpa podolgovata polkrožna odprtina - okno.

Vrh zvonika pokriva streha zvonasto-volutastega tipa. V strehah se kažejo vse finese in naprednosti v oblikovanju. Postavitev ure pod streho zvonika ima za posledico, da se mora ta polkrožno izbočiti. Ostanki urinega mehanizma so še danes vidni v etaži pod zvonovi.

Pod zvonasto streho teče močno poudarjen zidni venec. Na ozkem pasu - prstanu nad tem delom strehe, so volute. Na vrhu je trikotniško zalomljena strehica, ki se nadaljuje v zaključno čebulico, kateri sledi jabolko in povsem na vrhu križ. S postavitvijo vazic (verjetno leta 1883, ko je bil zvonik predelan in je dobil novo streho) na polkrožne in trikotniške strešne vrhove (kar je značilno za devetdeseta leta 18. in vse do zadnje četrtine 19.stol.) se ustvari večja razgibanost.

Zadnje večje popravilo kape stolpa je bilo v letih 1975 - 1978, ko je Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine (LRZVNKD) poleg tega naredil tudi novi ostrešji na zvoniku in na ladji.

na vrh

 

Zvonovi

Sedanje zvonove je cerkev Sv. Križa dobila 29. marca 1923 (sl. 5). To so trije jekleni (železni) zvonovi, ki tehtajo okoli 500 kg, 300 kg in 150 kg. Naročeni so bili v livarni na Jesenicah. Pred njimi sta iz lin zvonika pozvanjala dva bronasta zvonova, ki pa jih je vzela I. svetovna vojna s poveljem z dne 22.maja 1917, po katerem so se morali oddati v vojaške namene vsi zvonovi, uliti iz bakra ali bakrenih litin ( brona, medenine,..), katerih premer je 25 cm ali več. Tako sta tudi ta dva "cerkvena pevca" romala na zbirno mesto v Zalog pri Ljubljani, kjer je bilo zbirališče odvzetih zvonov za Kranjsko.

Zvonik je zajel turoben molk, ki ga je občasno trgal rezek krik ptic, edinih prebivalcev oropanega stolpa.

Kljub vojnim grozotam in opustošenju so vaščani kmalu zbrali sredstva za nakup novih zvonov. Poleg svojih darov so jim na pomoč priskočili rojaki iz Amerike, prodal pa se je tudi les iz cerkvenega gozda. Z veliko volje in skupnimi močmi so uspeli.

Naši zvonovi nimajo na sebi nobenega napisa, razen kratic K. I. D. - Kranjska Industrijska Družba, izdelovalke zvonov, ki so zapisane na boku vseh treh zvonov med izbočenima črtama. Nad zgornjo črto je z arabskimi številkami označeno leto izdelave, t.j. 1923.

na vrh

 

Cerkev v povojnem času

Iz vsega dosedaj zapisanega se lahko zaključi, da je cerkev do druge svetovne vojne služila svojemu poslanstvu in je bila skozi vsa obdobja primerno obiskana in vzdrževana. Toda povojni čas, posebno dolgo 38-letno obdobje (1957 - 1995) zavarovanja cerkve kot spomenik narodnoosvobodilnega boja, je pustilo tragične posledice ne le na stavbi, pač pa, žal, tudi na ljudeh. Stavba, čeprav po novem muzej NOB, je bila pred tem, da se sesuje. K sreči je leto 1994 obrnilo list svetlejše zgodovine. Prebudil se je klic po obnovi. Svečana ponovna blagoslovitev cerkve in sveta maša je bila v nedeljo 26.11.1995, na praznik Kristusa Kralja. Podrobnejši opis slovesnosti zasledimo v takratni številki Mostiščarja, glasila občine Ig.

Izdelani so bili načrti, narejena nova fasada, sezidana nova zakristija, nabavljena nova kritina, novi bakreni žlebovi, drenaža, itd. Skratka, poleg vidnega dela je bilo skoraj še več nevidnega, a nujno potrebnega. Dogajanja v tem času so podana v IZVIRu, glasilu Turističnega društva Iška vas.

Leto 1996 je bilo prelomno. Umirajoča cerkev je oživela. Ko jo sedaj gledamo s ceste, se nam zdi mladostna , skoraj nova. Vsa preživeta stoletja je skrila.

Novo fasado ima. Toda prepričan sem, da se vaščani ne bodo zadovoljili le z zunanjim bliščem. V kratkem času se bodo lotili prepotrebne obnove notranjosti, da bomo lahko zopet ponavljali besede naših starih babic, da je v njej slišati veselje pesmi in molitve.

na vrh

 

Podrobnejša osvetlitev

 

" Križeva podružnična cerkev v Iški vasi, ki je bila med narodnoosvobodilno vojno spremenjena v bunker fašističnih okupatorjev in njihovih pomagačev za boj proti partizanom ..." (cit. Ur.L. SRS, 11, 1958) je prvo cerkveno opravilo po drugi svetovni vonji imela 25. aprila 1955, torej po 14 letih, čeprav se ostrešje cerkve še ni moglo popraviti.

Toda z "Odločbo o zavarovanju Križeve cerkve v Iški vasi", ki je bila objavljena v zgoraj zapisanem dokumentu dne 10. april 1958, se "cerkev z neposredno okolico in obzidjem zavaruje kot spomenik narodnoosvobodilnega boja" ( 1. čl.). Varstvo cerkve se izroči Okrajnemu odboru Zveze borcev NOV Slovenije v Ljubljani, vrhovno varstvo in splošno nadzorstvo pa ima Zavod za spomeniško varstvo LRS.

Molitev in petje sta za dolgo morala umolkniti.

Želja je bila spremeniti cerkev v muzej. Zato je bil tudi vstop ter ogled dovoljen po predpisih, ki so takrat veljali za muzeje in druge kulturnozgodovinske ustanove.

Cerkev tako ni mogla biti več v rabi češčenja Boga. Vaščani so v naglici pred uničenjem pobrali nekaj inventarja in ga shranili v cerkvi Sv. Mihaela ali pa po domovih. Kelih se nahaja v župnišču, ostalo pa je neznano kam izginilo. Sedaj, ko se cerkev oživlja, je zelo primeren poziv ljudem, objavljen v glasilu IZVIR, ki so predmete iz cerkve umaknili in zavarovali pred različnimi vandalizmi, da se ponovno zberejo in vrnejo prvotnemu namenu.

Po razglasitvi cerkve za spomenik NOB, je bila sklicana komisija, ki je sprejela načela za zavarovanje stavbe. Konservator (N.Š.) je predložil ohranitev za stavbno zgodovino pomembnih členov. V ta namen bi bilo treba takoj popraviti streho in konservirati fresko. V splošnem je bilo sprejeto načelo, naj stavba ohrani svojo podobo.

 

Ves čas nenamenske uporabe je cerkev nezadržno in vztrajno propadala. Kot je bilo že omenjeno, je LRZVNKD v letih 1975-1978 izdelal dokumentacijo objekta, drenažo za odvajanje meteorne vode, armirano betonsko (AB) vez nad obodnim zidovjem ladje, novo ostrešje nad ladjo, pokrito s staro kritino,

vez (AB) in novo ostrešje ter obnovil kapo na zvoniku. Delno zrušena zakristija ( med II. vojno) je bila v celoti odstranjena. Po obnovi zunanjščine in notranjosti, ki nista bili nikoli izvedeni, naj bi spomenik postal muzej NOB.

V cerkev so nanesli nekaj orožja, ki nikoli ni bilo sistemsko urejeno. Leto za letom so razstavljeni predmeti neznano kam izginjali, dokler niso vse, kar je še ostalo, premestili na ustreznejšo lokacijo.

Med zadnjo svetovno vojno so res tod ljudje veliko pretrpeli. Okupatorjem je bila mar svetost kraja. Po vojni so krajevne družbeno-politične oblasti hotele vendarle ohraniti to cerkev kot pomnik na vojna grozodejstva.

Cerkev je za kratek čas imela tudi vlogo filmskega studia. V njej so posneli nekaj scen za slovenski film Idealist.

Toda kljub obnovi, je streha puščala in zamakanje v notranjosti je pospešilo razpad (sl. 6).

V takšnem stanju ni cerkev služila nikomur; ne politiki, ne muzeju, ne cerkvi. Bila je razdejana, onečaščena, razbita. Za marsikaterega domačina je predstavljala nezaceljeno rano, ki se je iz leta v leto boleče razraščala, sama stavba pa nezadržno propadala pred njihovimi očmi.

Nekdanji ižanski župnik Ciril Zajc je želel narediti tej brezupni agoniji konec. V nekaj dopisih (dne 29.4.1987, št. 36/87 in dne 19.01.1989, št. 13,14/89) se je obrnil na pristojne, naj cerkev vrnejo prvotnemu namenu. Njegova volja in energija je naletela na gluha ušesa in močno zaprta vrata.

Ponoven poskus v letu 1994 je prižgal iskro upanja na boljše čase. Takratni župnik Anton Košir, s sebi lastnim stilom, naredi prve uspešne korake in premaga začetne težave. Leta 1995 se že ustanovi gradbeni odbor, ki začne pridobivati dokumentacijo in tudi finančna sredstva. S prihodom sedanjega župnika, g. mag. Petra Štumfa, se stvari pospešijo. Po pritrdilnem odgovoru nadškofijskega ordinariata (1473/95) z dne 7.10. 1995, ki ga je podpisal takratni ljubljanski metropolit in nadškof dr. Alojzij Šuštar, na vlogo župnijskega urada Ig (št. 92/95) za dovoljenje o ponovnem maševanju v podružni cerkvi Sv. Križa, g. župnik oznani datum svečane blagoslovitve cerkve in sicer na praznik Kristusa Kralja, to je v nedeljo 26. novembra 1995. Blagoslovljena voda je umila stene cerkve. Kaj pa nas ... !!

Na ta dogodek nas spominja lepa podobica Križanega, ki smo jo prejeli vsi udeleženci te slovesnosti ( sl. 7).

Leta 1996 je po načrtih arh. Blaža Jereba izdelal fasado podjetnik Sampl z Iga. Narejena je tudi nova zakristija, nova kritina na ladji, novi bakreni žlebovi, drenaža, itd. Veliko so opravili vaščani: z delom, mehanizacijo, materialom in finančnimi prispevki (sl. 8). Veliko ni napisanega, vendar je to tako sveža zgodovina, da si marsikdo še ni niti pozdravil žuljev na rokah, kaj šele, da bi kaj pozabil.

V letu 1997 je bil (po 66 letih) odstranjen betonski zid pred zahodno in deloma severno fasado. S tem se je cerkev še bolj odprla navzven in želi med ljudi.

Vidimo torej, da se dela vrstijo dalje, vendar moramo našo brošuro zaključiti.

avtor: Martin Hostnik

na vrh