prva gornja Dobravica Ig - sveti Jurij Iška vas - Sv. križ Iška vas - Sveti Mihael Kremenica Pijava Gorica Matena Sarsko Gornji Ig

CERKVICA SVETEGA JURIJA NAD IGOM

 

Kazalo:

UVOD

Na vzvišenem kraju grajskega pobočja v gozdu nad Igom je stala majhna cerkvica sv. Jurija, nekdaj kapela bližnjega gradu.

Danes so nam ostale razvaline božjega hrama. Korenine segajo v romaniko. V gotiki se je posodobil, v baroku obogatil - vse v želji preživetja do našega stoletja. Človeška slabost pa je pokopala stoletja gorečo iskro vere na tem mestu. Ruševine zgovorno dokazujejo uničevalno moč časa, če ni nikogar, ki bi to propadanje zavrl.

 

Najstarejši del jugovzhodno orientirane stavbe predstavlja pravokotna ladja (4,75 X 4,10 m), ki se je ohranila iz romanske dobe.

Prvotni oltarni prostor, ki bi bil prav lahko polkrožna apsida, so v prvi polovici 15. stoletja zamenjali z gotskim prezbiterijem.

Pred zahodno fasado pa so v zgodnjem baroku postavili še zvonik.

na vrh

 

1. Cerkvena ladja

 

Ladja je imela prvotno lesen raven strop. Celotna dolžina cerkve je bila 10 m, širina in višina pa 5 m. Vsi ogli ladje so bili podrti in sicer vzhodna dva ob podiranju apside, zahodna pa verjetno ob dozidavi zvonika. Ladja je bila brez podzidka in je kazala v stranskih stenah (zlasti v južni) izrazito plastenje iz sivega apnenca. Približno obsekani kamniti bloki so bili sprva samo fugirani, ometali pa so jih šele v gotiki, ko so v notranjščini nastali cikli znanih fresk. Lepo plastenje je bilo vidno tudi v zahodnem čelu in tudi v zvoniku. Debelina sten je bila približno 90 cm. Za romansko starost jedra te cerkve so govorili tudi rimski kamni, ki so bili kot spolije uporabljeni pri njeni gradnji in so morali biti v času zidave še zelo številni in dostopni v ruševinah iških rimskih gradenj.

na vrh

 

2. Prezbiterij - oltarni prostor

 

Gotski prezbiterij, ki je sledil prvotnemu, je bil pravokotne oblike s 3/8 zaključkom, kar se lahko vidi še sedaj. V vseh treh stranicah zaključka, so bila šilasta okna z rahlo vrezanim ostenjem. Okenski okviri pa so bili v smislu gotske gradnje sestavljeni iz rezanih kosov kamna. Širok šilast slavolok z ozko prerezanimi robovi, je vodil za eno stopnico dvignjeni prezbiterij, ki je bil obokan s šestdelnim rebrastim svodom. Rebra so bila globoko žlebastega profila s trapecastim hrbtom. Združila so se v enem sklepniku v obliki okrogle plošče. Sodeč po posameznih arhitekturnih elementih se lahko postavi prezbiterij proti sredini ali celo v prvo polovico 15. stoletja. Prezbiterij je bil v celoti poslikan.

na vrh

 

3. Zvonik

 

V romanski dobi vsaj pri nas zidan zvonik še ni bil nepogrešljiva sestavina cerkvene stavbe. Šele z novimi slogovnimi stili in zahtevami se je uveljavil ta arhitekturni element.

Zvonik je bil prislonjen ob zahodno steno in zgrajen v 17. stoletju - to je doba zgodnjega baroka. Imel je lepo, za tisti čas značilno baročno kapo. Mnogo kasneje je cerkvica dobila meseca septembra leta 1923 dva železna zvonova, ki sta bila kupljena na Jesenicah; težka okrog 300 in 150 kg. Vse stroške so krili vaščani vasi Kota in Staj. V kroniki župnije Ig za leto 1954 zasledimo, da je en zvon neznanokam izginil, drugega so posodili cerkvi na Sarskem, ki je bila brez zvonov.

na vrh

 

Propad stavbe

 

Nemirne usode, ki jih je cerkvica preživljala, so zapustile na njej sledove.

Povojno obdobje je bilo do cerkvice neusmiljeno. Streha je bila razkrita vedno bolj, stare gotske freske so začele bledeti in razpadati. Ostrešje se je sesulo, vremenske razmere niso prizanesle niti stenam. Kamen za kamnom se je krušil. Od nekdanje lepe zgradbe zremo danes lahko le v ruševine, ki medlo nakazujejo kakšna je bila ladja, prezbiterij in zvonik.

Na ta ali oni način mineva slava sveta. Tudi cerkvica sv. Jurija je ostala le še v spominu na nekdanje čase, ko je tod plapolalo življenje, a je njegov sijaj že davno ugasnil. Kar so nekoč gradili z velikim zanosom, se žal izgublja, ostaja le kot dokument lokalne zgodovine, o kateri pričajo le ruševine in skopi zapisa o freskah.

na vrh

 

Reformacija

 

Cerkev je bila okoli leta 1570 oskrunjena in jo je škof Tomaž Hren ponovno posvetil 6.novembra 1614.

Baroni Schnitzenpaumi z gradu Sonek so z ostalimi protestanti odnesli vso cerkveno opremo. Hlevar Juraj je odnesel kip sv. Jurija v grad. Tam ga je postavil na mizo in mu pomolil svečo, da bi jo držal kot svečnik. Pri tem je govoril besede: "Sveti, sveti Jurij." Ko svetnik sveče ni prijel in je padla, je Juraj dejal: " Če nočeš držati luči, boš pa v kuhinji skuhan." Ko ga je dal k ognjišču in se ni kuhal, je Juraj rekel : " Če se nočeš kuhati, boš pa sežgan." Nesel ga je ven in ga tam razsekal in potem skuril v peči. Tedaj je nastal tak ogenj, da je zgorel arhiv in bi bil zgorel ves grad, če bi ne bili pritekli kmetje in ognja ne pogasili.

na vrh

 

Patrociniji

 

Kar zadeva patrocinije naših romanskih cerkva, je treba povedati, da so v veliki meri posvečene tistim svetnikom, ki so jih častili že v prvih krščanskih stoletjih. Med najpogostejšimi zavetniki se pojavljajo Marija, Peter, Janez Krstnik, Martin, Jurij, Mihael, Jernej, Marjeta, Vid, itd. Med starimi patrociniji se pogosto pojavlja sv. Jurij kot simbolični zmagovalec nad zmajem poganstva. V Sloveniji mu je še sedaj posvečenih kar 88 cerkva, največ v njenem osrednjem delu. Med najbolj priljubljene svetniške legende spada povest v slikah o sv. Juriju, ubijalcu zmaja. Edini tak cikel v Sloveniji pa je bil v kapeli sv. Jurija nad Igom.

na vrh

 

Freske

 

Sicer majhna cerkvica je v svojih nedrih skrivala dragoceno bogastvo - gotske freske. Najpomembnejši je bil cikel fresk povesti o sv. Juriju, edinstveni primer v slovenskem prostoru.

Poslikan je bil ves prezbiterij, slavolok na notranji in zunaji strani, v ladji pa južna in deloma zapadna stena. Čas nastanka naj bi bil okoli leta 1500, mogoče malo prej. Barve so bile sočne, zlasti zelena, rdeča, bela, sinja, rumena in purpurnata. Svoj čas je freske restavriral M. Sternen.

na vrh

 

Freske prezbiterija in slavoloka

 

Na svodu prezbiterija je bil Odrešenik do kolen z rdečim plaščem ogrnjen, v levi drži zemeljsko oblo, desnico dviga k blagoslovu. Na severni steni prezbiterija je bil prikazan Kristus na križu, na južni steni je bila naslikana Poslednja sodba.

Na notranji strani slavoloka sta bila dva angela, ki držita razpet Veronikin potni prt s Kristusovo glavo. V prostorih slavoloka so bile doprsne podobe 12 apostolov.

na vrh

 

Freske v cerkveni ladji

 

Na južni steni je bil znamenit cikel legende o sv. Juriju. Večbarvni pas, okrašen s križci, je ločil štiri oglata polja v dve vrsti po štiri slike. Slike so predstavljale :

1. slika zgoraj

Na desni sedi na prestolu z naslonjalom kralj v rdeči obleki s kožuhovinastim ovratnikom. Zadaj je rdeč zastor. Pred kraljem vlečeta na levi dva rablja sv. Jurija z zvezanimi rokami; ta je oblečen v belo obleko, na prsih ima velik rdeč križ, na nogah koničaste čevlje. Dolgi rumeni lasje.

2. slika zgoraj

Nagi sv. Jurij na vislicah, obešen za roke. Rabelj ga bije s kolom.

 

3. slika zgoraj

Sv. Jurij v ječi. Pred njo je Kristus oblečen v temno višnjevo haljo. Desnico ima dvignjeno, v levici drži svetovno oblo.

 

1

2

3

4

5

6

7

8

 

4. slika zgoraj

Sv. Mihael kot angel, v železni opravi in rdečem plašču. V desni ima dvignjen meč, v levi tehtnico.

5. slika spodaj

Na levi je del poslopja z velikim oknom, iz katerega kukata dve glavi s kronami. Pred njo kleči sv.Marjeta v rdeči obleki in s krono na glavi. Pred njo mori sv.Jurij z mečem zelenega zmaja.

6. slika spodaj

Pred visokim portalom stoji s kretnjo govorjenja sv.Jurij. Za njim je sv.Marjeta z dvignjenimi rokami.

7. slika spodaj

Na desni stoji sv.Jurij in moli. Pred njim je vidna neka glava in spodaj noge več ljudi.

8. slika spodaj

Na desni strani sedi pred rdečim zastorjem kralj s krono na glavi. Desno roko s stegnjenim kazalcem dviga kakor k povelju. Levo pred njim je pravkar odsekal rabelj sv. Juriju glavo, ki se je zavalila kralju pred noge.

 

Na zahodni steni je bil naslikan prizor z Oljske gore in moritev nedolžnih otrok.

na vrh

 

4. Svetnik sv. Jurij

 

Med svetniki sv. Jurij skorajda nima vrstnika, ki bi ga častile tolikšne množice po vsem krščanskem "starem" svetu. Prednost pred njim pripada samo še Mariji, Jezusovi materi. Izredno bujno so se o sv.Juriju razvile legende.

Kaj je zanesljivo znanega o sv. Juriju ? Njegov grob je v palestinskem mestu Lydda (drugo ime: Diospolis), kjer napis že iz leta 368 poveličuje "svetega in zmagoslavnega mučenika Jurija". Sledovi bazilike v njegovo čast, pozidane že v Konstantinovi dobi, so še zdaj dobro vidni. Obstoji obilo prič iz naslednjih dob, ki govore o velikih čudežih, ki se tu dogajajo. Iz množice opisov njegovega mučenja najstarejši in najbolj utemeljeni soglašajo, da je njegova domovina maloazijska provinca Kapadokija. Njegov oče je bil Geroncij, doma v Perziji, mati Polikronija pa iz rodnega kraja, oba dobra kristjana. Sin si je izbral vojaški poklic in hitro napredoval v službi. Hkrati z vojaškimi častmi je pri Juriju rasla njegova globoka in silna vera. Ko se je začelo preganjanje, je razdal premoženje med reveže in se sam oglasil na dvoru v Nikomediji kot kristjan. Začelo se je vsestransko in dolgotrajno mučenje, ki ga je junaško prenesel. Navsezadnje je bil obglavljen. Njegovo telo je dal cesar Konstantin prenesti v Lyddo in sezidal njemu v čast lepo baziliko.

Tu se začno legende iz katerih je teže razbrati resnično jedro.

Najpogostejša povest govori, kako je rešil deklico iz zmajevih krempljev, zmaja pa ubil. Tu zmaj pomeni nevero ali poganstvo. Podoba velja za vse zmagovalce nad božjimi sovražniki.

Kdaj je dal sv. Jurij življenje za Kristusa ? Najstarejše izročilo pravi, da se je to zgodilo pod rimskim cesarjem Dioklecijanom, najbrž leta 303 ali malo prej, ko je cesar "iztrebljal" krščanstvo v svoji armadi.

Zaradi junaštva so ga imeli vitezi za vzor in postal je zavetnik mnogih dežel in mest, tako tudi mesta Ljubljane.

Jurijeva naloga po izročilu je, da 23. aprila obudi pomlad in ozeleni naravo. Včasih so jurjevali po celi Sloveniji, danes pa je najbolj znan Zeleni Jurij iz Bele Krajine.

avtor: Martin Hostnik

na vrh